Drugega novembra, na dan vernih duš, so v Cerkljah na Gorenjskem v rojstni hiši Ignacija Borštnika v osmih letih petič ponovili star običaj peke prešc. Gre za obredni kruh, simbolično namenjen dušam prednikov, ki naj bi se v tem času vračale na zemljo. Star običaj peke prešc, ki je na Gorenjskem zamrl pred 57 leti in se ga spominjajo redki, je ponovil skrbnik Borštnikove domačije Dane Novak. Kulturno društvo Ignacij Borštnik letos praznuje deseto obletnico delovanja, hvaležni pa so Občini Cerklje na Gorenjskem in županu Francu Čebulju za finančno podporo pri izvajanju tega projekta.
Ta obredni kruh je bil v bistvu namenjen dušam umrlih prednikov, ki naj bi se v tem času vračale nazaj na svoje domove. Da je bil običaj nekdaj razširjen po slovenskem prostoru, nam pove tudi dejstvo, da sta prešce v svojih delih večkrat omenjala pisatelj Ivan Cankar, ta običaj pa je opisoval tudi France Bevk. Opisal je zgodbo v knjigi Moja mladost, kako so šli po prešce iz Zakojce do vasi V Obloke, kjer je služila njegova mama. Otrok je pred njo pokleknil in se zahvalil za podarjeno pešco, ob odhodu pa ji je zaželel dobro letino.
Običaj je zaznamoval čase, ko so gorenjske gospodinje pred praznikom vseh svetih, to je pred 1. novembrom, poleg kruha napekle tudi veliko hlebčkov, imenovanih prešce. Veljalo je nenapisano pravilo, da je treba vse napečene prešce razdeliti med ljudi, drugače bi se prihodnje leto pridelkom na polju slabo godilo. Danes so prešce že skoraj pozabljene, a v spomin mrtvim in kot opomin minljivosti življenja še danes na vse svete prižigamo lučke. In če plamen sveče gori mirno in pokonci, je duša že v nebesih, če pa nemirno plapola, se še pokori v vicah.
Testo je Dane zamesil v 120 let stari mentrgi
Testo je Dane zamesil v več kot 120 let stari mentrgi, tako, da je bilo zanimivo opazovati postopek, kako so prešce nastajale po starem, bi lahko rekli. Tokrat je za peko prešc uporabil belo moko, stare sorte Gorolika in delno tudi črno moko, ljudje pa so uporabljali tudi koruzno in ajdovo moko. Pri pripravi moke, ki jo je bilo potrebno vso moko presejati, je sodelovala tudi Nadja Žura.
Preden so šle prešce v peč, je testo počivalo najprej v mentrgi, potem pa še v modelčkih oziroma značilnih vzhajalnih košaricah, sicer namenjenih za pripravo kruha. V peč so nato dali v treh skupinah 93 prešc, ki so se v treh ločenih skupinah v slabi uri lepo zapekle. Vse spečene prešce je nato Dane podaril obiskovalcem domačije, ki so na Borštnikovi domačiji spremljali priprave in peko prešc, ki so prišli v Cerklje iz različnih gorenjskih krajev, tudi iz Ljubljane in Kranja. Med prvimi, ki so dobili prešce so bili otroci iz Marijinega vrtca iz Cerkelj. Predno so vsi otroci prejeli prešce, so si ogledali v zgornjih prostorih Borštnikove domačije vse lepo ohranjene bivalne prostore, kamor jih je popeljala Nadja Žura. Z velikim zanimanjem pa so si otroci ogledali kovačnico, kjer jim je skrbnik domačije Dane Novak prikazal izdelovanje raznih manjših orodij, kot tudi, kako so kovali poseben kovanec, ki so ga poimenovali pred leti Nace. Opoldne je Dane še enkrat zakuril, da so dali peči še enkrat prešce. V čakanju na žerjavico za ponovno peko prešc, pa je Dane deklamiral Borštnikovo Ilijevo pesem in navdušil navzoče.
Med obiskovalci so bili tudi zakonca Bandelj iz Dupelj, Ivan Kropivnik iz Zgornjega Brnika in Anton Bolka iz Cerkelj, Vidko in Nadja Žura z Zgornjega Brnika pa sta dodala, da sta v njihovi vasi pred več kot petinštiridesetimi leti pekla prešce Urhova mama. »Žal pa danes taki in podobni običaji tonejo v pozabo. Raje, kot da bi ohranjali stare običaje, prevzemamo nove, ki nam jih ob večini praznikov vsiljuje sodobna zahodna potrošniška miselnost. A s tem se izgublja tudi narodova zavest,« pa je dejal Dane Novak.
Nekateri starejši se še spominjajo, da so prešce dajali revežem in otrokom v zameno za to, da so molili za duše rajnih, ki še trpijo v vicah. Marsikateri revni družini so prešce, zbrane ob tem prazniku, pomagale preživeti zimo. Kot še pravi Dane Novak: » Bilo je še ne nedolgo nazaj, v času moje mladosti, predvsem na kmetih povsem drugače, kjer se je kruh pekel v vsaki kmečki hiši v krušni peči enkrat tedensko. S kruhom se je delalo in ravnalo spoštljivo. Kdor kruh deli, se mu v rokah množi, pa pravi star pregovor.
Ko je Danetu pri dobrih sedemnajstih letih resno zbolela njegova mama, je hočeš nočeš peko prevzel Dane. » Še največja umetnost peke kruha v peči je bila pravilna in na pravo temperaturo ogreta peč in uskladitev, da je kruh pravilno vzhajan, ko je ogenj v peči pogorel in je peč pripravljena na vsajanje hlebov.«
Pomembna je bila temperatura krušne peči
Zelo nas je pritegnila tudi veščina kurjenja krušne peči. Veliko vlogo ima pri tem prava temperatura, kar je pogojeno z izkušnjami posameznika, smo hitro ugotovili. Dane Novak je poudaril, da je pomembna že sama velikost butare, ki jo uporabiš za kurjenje, in da so za peko kruha najboljše tiste, narejene iz listavcev. Tokrat je bila v peči gabrova. »Ko dobimo žerjavico, smo jo razprostrli po dnu peči, ko je ta nehala žareti, smo jo umaknili k vhodu, potem pa, kot so rekli nekoč, vsadili kruh«. Tik preden so šle prešce v peč, je vsako premazal še s projo in večkrat zarezal v vrh hlebčka.
Kot še pravi Dane Novak: »Kruh se je pekel v vsaki kmečki hiši v krušni peči enkrat tedensko. S kruhom se je delalo in ravnalo spoštljivo. Ko sem bil majhen, je moja mama vedno spekla še prešce. To je bila hrana za duše prednikov okoli vseh svetih in vernih duš. Duše tega kruha seveda niso pojedle, so ga pa zato otroci iz revnejših družin. 'Gremo prešce brat,' so rekli včasih. Trkali so na vrata in gospodinja jim jih je dala,« je pojasnil Novak. Prešce pa so »brali« pri bogatih kmetih. Največkrat so hodili otroci k tisti kmetiji oziroma družini, kjer so bili starši za hlapce ali so samo krave pasli.
Morda so do danes lokalni okus prešc ponekod tudi nadgradili. Novak je še pomislil, da mogoče prešce res niso značilnost Cerkelj, njegova mama, ki je bila iz Besniške doline, iz naselja Njivice, pa je običaj poznala. Poznali so ga tudi na Škofjeloškem in Tolminskem, je še omenil.
Besedilo in foto Janez Kuhar
Cerklje, 2.11.2026
