V rojstni hiši Ignacija Borštnika v Cerkljah na Gorenjskem je Dane Novak, skrbnik Borštnikove domačije, v soboto, 2. novembra po šestih letih ponovil star običaj peke prešc, ki je na Gorenjskem zamrl pred okoli 55 leti in se ga spominjajo le redki. Hvaležen pa je pomoči, ki mu jo je tudi tokrat nudila občina Cerklje na Gorenjskem.
Običaj je zaznamoval čase, ko so gorenjske gospodinje pred praznikom vseh svetih, to je pred 1. novembrom, poleg kruha napekle tudi veliko hlebčkov, imenovanih prešce. Ta obredni kruh je bil v bistvu namenjen dušam umrlih prednikov, ki naj bi se v tem času vračale nazaj na svoje domove. Da je bil običaj nekdaj razširjen po slovenskem prostoru, nam pove tudi dejstvo, da je prešce v svojih delih večkrat omenjal pisatelj Ivan Cankar. Veljalo je nenapisano pravilo, da je treba vse napečene prešce razdeliti med ljudi, drugače bi se prihodnje leto pridelkom na polju slabo godilo. Danes so prešce že skoraj pozabljene, a v spomin mrtvim in kot opomin minljivosti življenja še danes na vse svete prižigamo lučke. In če plamen sveče gori mirno in pokonci, je duša že v nebesih, če pa nemirno plapola, se še pokori v vicah.
Dane Novak je v več kot 120 let stari mentrgi zamesil testo. Tokrat je namesto črne ali ržene moke, iz kakršne so prešce pekli nekoč, uporabil belo moko. Pri pripravi moke, ki jo je bilo potrebno presejati, sta sodelovali tudi Nadja Žura in Fani Sindičič.
Ko je testo vzhajalo, je zakuril staro krušno peč, in ko je bila ravno prav segreta, je vanjo dal 24 prešc, ki so se v slabi uri lepo zapekle. Vse spečene prešce je nato Dane podaril obiskovalcem, ki so na Borštnikovi domačiji spremljali priprave in peko prešc. Kdor kruh deli, se mu v rokah množi, pa pravi star pregovor.
Prejemniki belega kruha-prešc so bili prijetno presenečeni.
Med številnimi prejemniki prešc sta bila tudi Branko Bandelj iz Spodnjih Dupelj in zakonca Križnar z Bleda, ki sta bila nad darom prijetno presenečena, saj običaja niso poznali. Nadja Žura z Zgornjega Brnika pa je dodala, da so v njeni rojstni vasi Koritnica pri Baški grapi pekli prešce za vso vas v peči pri sosedovih, na Zgornjem Brniku pa sta jih še pred več kot 45 leti pekli Kropivnikova Micka in Urhova mama. »Žal pa danes taki in podobni običaji tonejo v brezno pozabe. Raje, kot da bi ohranjali stare običaje, prevzemamo nove, ki nam jih ob večini praznikov vsiljuje sodobna zahodna potrošniška miselnost. A s tem se izgublja tudi narodova zavest,« je bil kritičen Dane Novak. Nekateri starejši se še spominjajo, da so prešce dajali revežem in otrokom v zameno za to, da so molili za duše rajnih, ki še trpijo v vicah. Marsikateri revni družini so prešce, zbrane ob tem prazniku, pomagale preživeti zimo.
Kot še pravi Dane Novak: » Bilo je še ne nedolgo nazaj, v času moje mladosti, predvsem na kmetih povsem drugače, kjer se je kruh pekel v vsaki kmečki hiši v krušni peči enkrat tedensko. S kruhom se je delalo in ravnalo spoštljivo. Z njim se ni razmetavalo, kar je bilo starega in suhega kruha, so gospodinje porabile kako drugače ali pa ga je pojedla živina. Sam se še spominjam, ko so v okolici Kranja in tudi drugod po Gorenjski še delovali mlini. Pred mlini so se vile dolge vrste konjskih vpreg z vozovi, na katerih so pripeljali v mlin več sto kilogramske tovore pšenice, pa tudi ostalih žit, kot je ječmen, rž, ajda ali proso. Ko pa je pri mojih dobrih sedemnajstih letih resno zbolela moja mama, sem hočeš nočeš peko prevzel jaz. Še največja umetnost peke kruha v peči je bila pravilna in na pravo temperaturo ogreta peč in uskladitev, da je kruh pravilno vzhajan, ko je ogenj v peči pogorel in je peč pripravljena na vsajanje hlebov.«
Besedilo in foto Janez Kuhar, Cerklje, 3.11.2024
